HRUŠICA
O ZEMLJEPISNI LEGI HRUŠICE
Iz mesta Jesenic nas peljeta v gornjesavsko dolino dve cesti ob vznožju Karavank (pod Kisovcem na severni strani Mežakle) in strmim pobočjem Česnovca v Karavankah, mimo kraja Hrušica. Če želite priti na Hrušico, morate zaviti po parih kilometrih iz Jesenic na desno, po klancu navzgor in se nato na križišču odločiti ali želite v Stari del vasi ali v Novo naselje. Ta dva dela Hrušice loči železniški most, preko katerega nas železniška proga popelje v železniški Karavanški predor.
Naznancu in popotniku so vedno tuja imena, ki jih poznamo krajani posameznih delov naselja oz. kraja. Sestavljajo ga Vas, Republika (beri železniško naselje), Pasja vas, nad katero se v svoji soteski, v ugodnih vremenskih razmerah, bohoti potok Dobršnik z osmimi slapovi, najvišjim 22m, novo naselje na Belem polju (t.i. spalno naselje, popendekarji, fufendorfarji) zgrajeno iz novih montažnih individualnih hiš in stanovanjskega naselja. Včasih so se krajani pohvalili, da je Hrušica edina vas v Sloveniji, ki ima Republiko. Pa jo najdite še kje v takem kraju?
Hrušica je približno štiri kilometre oddaljena od mesta Jesenic, leži na nadmorski višini 610 metrov in šteje preko 2000 prebivalcev.
Zanimivo je, da je naselje dobilo ime po nasadu hrušk, ki je bil pod naseljem, kar se še danes lahko vidi, na pobočju pod starim delom vasi, v okolici Gasilskega doma.
Hrušica se lahko pohvali in je znana predvsem po dveh gospodarsko in prometno pomembnih objektih. To sta predora: železniški in novejši cestni Karavanški predor, ki nas povezujeta s sosednjo Avstrijo.
ZGODOVINA HRUŠICE
Prvotna naselitev prebivalcev Hrušice
Naselje je nastalo sredi 16. stoletja, med leti 1540 in 1550, ko se je tu naselilo pet podložnikov iz Bele peči s svojimi družinami. Rotija in Zakamnik (hiša je do najnovejšega časa imela hišno številko Hrušica), poleg njiju pa še Rogar, Robiček in Korenc ali Majčnik. Kasneje, visoko na pobočju nad vasjo med Hrušico in Zakamnikom, ki sega že v Plavški Rovt, nastane še kmetija Tonek. Te rodbine so še danes del vasi.
Prebivalci Hrušice so se ukvarjali predvsem z živinorejo in poljedelstvom. Vendar je skopa narava - dolge in mrzle zime - prebivalce prisilila poiskati dodatna dela, da so preživeli velikoštevilne družine. Že od samega začetka je bilo naselje povezano s pridobivanjem železove rude ter predelovanjem železa in jekla, tako, da dela ni bilo težko dobiti. Naselje se je razvijalo na stmem pobočju Karavank stisnjeno v zdajšnjem starem delu vasi. Hiše so bile majhne, nizke in povezane z ozkimi ulicami, kar je značilno za srednjeveška naselja. Prebivalci so se zaposlovali v okoliških naseljih Plavž, Jesenice, Sava, Javornik.
Razvoj naselja Hrušica - ob gradnji proge in železniškega predora so se razvili tudi zametki gasilstva
Razmah železnice in razvoj industrije in železarstva na Jesenicah in v Beli peči, predvsem Kranjse industrijske družbe (KID), je narekoval, da je bilo potrebno industrijske obrate povezati z drugimi deželami Avstroogrske (Koroško, Štajersko, Ljubljano, Hrvaško ...), pristaniščem v Trstu in Dunajem. leta 1870 je bila zgrajena železniška proga, ki je povezala Ljubljano z Belo pečjo. Železnica je bila v tistem času glavni pospeševalec razvoja industrije, zato so lastniki železarskih obratov na Jesenicah (tedaj ena največjih železarn v srednjem delu Evrope), zahtevali dodatne povezave s pristaniščem v Trstu in koroškimi železnicami v Beljaku in Celovcu.
Potrebno je bilo zgraditi železniški predor skozi Karavanke, ki bi povezal Gorenjsko in Koroško deželo v Habzburški monarhiji. Odločili so se, da bo predor na Hrušici.
Po uradnih podatkih župnijske kronike, je prebivalo na Hrušici 1890 leta 226 ljudi, leta 1900 pa 242. V istem času se je, v svojem 30 letu, na Hrušico k Majčnikovi (Mariji Razinger) oženil tudi Klinarjev Tomaž (Burjovčev), ki ga najdemo tudi med ustanovitelji gasilstva na Hrušici, kot prvega "vodja plezalcev". Po domače se je reklo Pr Tomažu, hiša pa leži nasproti krajanom znane kasneje imenovane Pajarjeve gostilne na Klancu. Mož je uradoval, županoval in bil jubilant 40 letnega dela v KID.
Klinarjev Tomaž, njegovi potomci potomcev, so kar nekajkrat spreminjali podobo Hrušice. Klinarji so poleg Bizjakov, Kobentarjev in Robičev pogosto omenjeni v kroniki PGD Hrušica.
Gradnja železniškega predora je tesno povezana z ustanovitvijo požarne brambe
 |
Začetek del, za izgradnjo železniškega predora, je bil leta 1902 in je trajal vse do leta 1906. Pri gradnji predora (7878 metrov Hrušica - Podrožca ali Roseko, je sodelovalo 3500 delavcev iz Nemčije, Italije, Bolgarije, Srbije, Makedonije, Poljske in drugih držav. Hrušica je v tistih letih postala mala Evropa.
Leta 1900 so, zaradi gradnje železniškega predora pod Karavankami (7877m), med Podrožco (Rosenbach) na Koroškem v Avstriji, zgradili 10 železničarskih objektov. Tako je nastalo železničarsko naselje, ki so ga že takrat imenovali Republika in ravno to naselje se prvo loči od starega vaškega jedra. Značilno je, da so bili, od tedaj dalje, prebivalci po večini zaposleni bodisi pri železnici, oziroma v jeseniški železarni. Železnica in predor sta bila velikega gospodarskega pomena za takratno Avstroogrsko monarhijo in sta pomenila prvi večji razvoj Hrušice. V tem obdobju so nastali tudi zametki gasilstva na Hrušici.
Do leta 1906, natančneje 21.6.1906, ko je bil odprt železniški predor, je bila Hrušica kmečka vasica. V letu 1901, ko so se začela pripravljalna dela za gradnjo železniškega karavanškega predora, do sredine leta 1902, se je Hrušica spremenila v veliko delovišče, na katerem je delalo 3500 delavcev raznih narodnosti. Tudi po letu 1906, po otvoriti predora so železničarji ostali, si ustvarili družine in njihovi otroci nadaljuje tradicijo dela na železnici.
V obdobju, od leta 1869 do leta 1890, je prebivalstvo komaj naraščalo. Ko pa je nato Kranjska industrijska družba postavila železarno na Jesenicah in prenesla sem vse fužine, iz območja Karavank v dolino, je prebivalstvo skokoma naraslo. Do 1.svetovne vojne se je prebivalstvo podvojilo. Zaradi hitrega naraščanja prebivalstva so na Hrušici začeli graditi nove stanovanjske objekte.
Pred 1.svetovno vojno so gradili predvsem manjše bloke in večstanovanjske hiše. Leta 1900 je bilo zgrajenih deset železničarskih večstanovanjskih hiš, kjer so stanovali delavci, ki so začeli z gradnjo železniškega karavanškega predora, leta 1902.
21.6.1905 je bil opravljen preboj železniškega predora skozi Karavanke in na ta dan naselje Hrušica, kot krajevna skupnost, praznuje svoj krajevni praznik.
Hruščani so dali velik prispevek v 2.svetovni vojni, ko so Nemci leta 1942 izselili 42 družin in na Belem polju 27. julija 1942 ustrelili 46 talcev, predvsem mladih fantov, sinov in mož, ki jih je okupator nato odpeljal in pokopal v Begunjah na Gorenjskem. Njim v spomin stoji na Belem polju spomenik in njim v večen spomin je določen Spominski dan v Krajevni skupnosti Hrušica , na katerega se bodo Hruščani vedno častno spominjali. Na spominski dan, je na Belem polju, njim v spomin, vedno organizirana žalna komemoracija.
Nato je gradnja malo upadla. Od leta 1981 do leta 1993 pa so ponovno zgradili 25 stanovanjskih objektov. Z letom 1983 so začeli z gradnjo blokov na Belem polju. Na Hrušici je sedaj 40 večjih objektov, od tega štiriindvajset blokov, trije stolpiči in trinajst večstanovanjskih hiš, ni pa vključena gradnja individualnih hiš. V novem naselju, Belo polje, pa je 84 hiš.